Erg: valuta po koncu dela

Ko umetna inteligenca izrine človeško delo kot davčno bazo, fiat valuta izgubi razlog za obstoj. Predlog imena in strukture valute, ki sidra vrednost v fizikalni enoti dela.

Denar, kakršnega danes poznamo, je starejši od računalnika in mlajši od pisave. Sredi tega spektra bo zdržal še približno dvajset let. Potem izgine.

Nihče ga ne bo prepovedal. Izgubil bo osnovno funkcijo, torej prevajanje človeškega dela v menjalno vrednost.

Sedmega aprila 2026 je Mo Gawdat, nekdanji poslovni direktor Google X, v pogovoru za YouTube napovedal, da bosta njegovo in moje življenje priča sektorjem z dvajset- do petdesetodstotno brezposelnostjo^[1]. Isti teden je Anthropic objavil Claude Mythos Preview. Model samostojno najde in izkorišča ranljivosti v vsej glavni svetovni infrastrukturi, zato javno ni dostopen^[2]. Obe novici sta zdrsnili mimo večine ekonomistov. Začeti moramo razmišljati, kaj bomo storili z ekonomskim sistemom, ki sloni na arbitraži dela, ko delo izgine.

Članek ne napoveduje, kdaj se bo to zgodilo. Preverja, katere ekonomske strukture lahko preživijo tak prehod in katere ne morejo. Zagovarjam preprosto trditev. Fiat valuta ne zmore preživeti in enako velja za davek. Njuno mesto zavzame menjava, ki jo merimo v enoti fizikalnega dela namesto človeškega. Poimenujem jo erg.

Pišem iz položaja, ki v ekonomski publicistiki običajno ni prisoten. Ekonomije nisem študiral. Sem pravnik in vibe coder, ki v vsakdanu dela z istimi modeli, o katerih teče razprava. Moja edina prednost pred zgledno akademsko analizo je dvojni vpogled: od znotraj sistema, ki izpodriva, in od znotraj discipline, ki ga ureja. Uporabljam jo brez izgovora.

§ 01Trije signali aprila 2026

Prvi signal je pogovor, ki je bil aprila 2026 objavljen na YouTubu. Mo Gawdat, dvanajst let v Googlu in nekdanji poslovni direktor Google X, govori mirno, čeprav je vsebina njegove napovedi vse prej kot pomirjujoča. Njegovo in moje življenje bosta priča sektorjem z dvajset-, trideset- in petdesetodstotno brezposelnostjo, v nekaterih mogoče še več. V istem pogovoru doda stavek, ki je najmočnejša teoretična trditev zadnjega desetletja o umetni inteligenci. Osnova kapitalizma, arbitraža dela (najeti te za en evro in prodati tvoje delo za dva), bo izginila. Skupaj s tem še en stavek, ki ga ekonomisti redko tako jasno ubesedijo. Brez potrošnje ekonomije ni. Če z odpuščanjem dosežeš vse proizvodne prihranke sveta, nima nihče denarja, da bi kupoval, kar proizvajaš.

Gawdat pri tem ponuja še eno tezo, ki deluje izven okvira običajne javne razprave. Kapitalistična laž je bila, da smo se rodili zato, da se vsako jutro zbujamo v arbitražo dela. Ali da smo lastniki, ki to arbitražo izkoriščamo, ali da smo tisti, ki smo izkoriščani. Drugega nam sistem ne ponuja. Ta okvir je v teoriji zdržal dve stoletji, v praksi pa se prav zdaj začenja majati.

Drugi signal je Claude Mythos Preview, ki ga je Anthropic objavil isti teden. Model dosega 93,9 % na testu SWE-bench, 97,6 % na matematičnem tekmovanju USAMO in 83,1 % na varnostnem testu CyberGym. Zadnja številka je odločilna. Kibernetska zmogljivost je tako visoka, da Anthropic modela javno ne objavi. Za ekonomsko analizo ta številka pove nekaj, kar bi moralo ustaviti vsakega, ki še vedno trdi, da je povečevanje obsega modelov doseglo zgornjo mejo. Podatki kažejo drugače. Modeli rastejo naprej in njihova najboljša zmogljivost v nekaj deset mesecih doseže raven, ki je prej ni imel niti najboljši človek.

Tretji signal je tihi. Metaculus, platforma za zbirno napovedovanje, je 9. aprila 2026 imel mediano za prihod šibko splošne umetne inteligence (weakly general AI) postavljeno na 18. marec 2028^[3]. Gre za zbirno oceno verjetnosti v skupnosti napovedovalcev. Gotovost to ni, dovolj tehtna pa je, da zasluži pripravljenost.

Trije signali skupaj kažejo, da se arbitraža dela, ta temelj kapitalizma od Adama Smitha do danes, raztaplja hitreje, kot je sposoben reagirati zakonodajni cikel. V nadaljevanju pokažem, zakaj noben od obstoječih odgovorov (univerzalni temeljni dohodek, univerzalni visoki dohodek, davek na robote) tega kolapsa ne zdrži, če ga gledamo dolgoročno.

§ 02Gawdatova vizija in njene luknje

Gawdat svoje teoretske temelje postavi na štiri točke, ki jih šteje za neizogibne. Umetna inteligenca je neizogibna in je ne bo mogoče ustaviti. Na vsaki nalogi, ki ji jo dodelimo, postane pametnejša od človeka. Nekatere stvari bodo zagotovo šle narobe. In zaradi oboroževalne tekme bo vsak, ki zmore izdelati dovolj pametno umetno inteligenco, to tudi storil. Nihče si ne more predstavljati, pravi Gawdat, da bo ameriški arzenal imel vojne igre z umetno inteligenco in še vedno spraševal ljudi, naj jih vodijo. Ko eni predajo odločanje stroju, ga morajo vsi drugi, sicer postanejo nepomembni.

Gornji stavek navajam dobesedno, ker je retorično oster in analitično tehten. Ne mislim ga razvrednotiti. Na treh mestih pa njegov argument ne zdrži.

Utopični eskapizem kot rešitev

Gawdat si zaključek predstavlja takole: zjutraj vzameš otroke in jih odpelješ nabirat jagode, vmes se pogovarjaš z umetno inteligenco o skrivnostih vesolja in o notranjih zapletenostih ljubezni. Lepo napisano, a zgodovinsko neutemeljeno. Tehnološki prehodi peljejo naprej, k bolj zapleteni organizaciji, in nikoli nazaj k preprostejši. Parni stroj je ustvaril mesta, računalnik internet. Nobeden od njiju ni nikogar poslal nabirat jagode. Težko najdem razlog, zakaj bi bil tokratni prehod izjema.

Predpostavka, da pamet sama dela varnost

Gawdat si predstavlja, kako voditelj ukaže stroju, naj ubije milijon ljudi, in stroj odgovori, da je to neumno, saj bo preprosto spregovoril z drugo umetno inteligenco in stvar v mikrosekundi rešil drugače. Scenarij je prijazen, vendar napačen. Usklajevanje ciljev modela z vrednotami ljudi (v stroki poznano kot alignment) se ne reši samo z naraščajočo pametjo modelov. Če bi to držalo, se Anthropic z Mythosom ne bi sam omejil. Prav samoomejitev je dokaz, da pametni modeli sami od sebe ne varujejo pred zlorabo. Za varstvo pred njo potrebujemo zavestno človeško odločitev.

Anthropic je v tem primeru izjema. Druge laboratorije bo kmalu dohitelo odprtokodno posnemanje modelov Qwen, DeepSeek in Llama. Samoomejitev enega akterja pomeni malo, če pet drugih tega ne počne. In tukaj se Gawdatova teza o najnižji morali vrne v polni teži. Najpametnejši modeli ne varujejo tistega, kar najbolj potrebuje varstvo, ker jih pametnost ne sili v etiko.

Vera, da univerzalni temeljni dohodek reši problem

Gawdat to priznava posredno. V istem pogovoru sam pove, da je to »v bistvu komunizem«, in doda, da Zahod tega ne bo zmogel, ker njegova navada ni deliti tistim, ki ne proizvajajo. Tudi če bi zmogel, matematika ne bi. Temu je namenjen naslednji razdelek.

Še eno Gawdatovo misel navedem zato, ker je najbolj poetična v celem pogovoru. Navajam jo kot zvočno podobo, ne kot argument. Neko jutro se bomo prebudili, pravi, in na Zemlji ne bo nobene umetne inteligence več. Čez noč bo razumela črne luknje in črvine, spoznala, da je vesolje mnogo večje od tega krhkega majhnega planeta, in odšla. Težko je reči, ali je to utopija ali odpoved odgovornosti. Morda oboje. Za ta članek je pomembna ena misel. Čas, v katerem se moramo odločiti, kakšna valuta nas bo preživela, je krajši od ene človeške generacije.

§ 03Zakaj UBI, UHI in davek na robote ne delujejo dolgoročno

Matematika univerzalnega temeljnega dohodka je neizprosna. Zgodovinsko ozadje politike prerazporeditve pravi, da deluje samo znotraj sistema, ki ima od koga pobirati. Ko delo izgine kot davčna baza, izgine tudi vir, iz katerega se financira prerazporeditev.

V Sloveniji bi za minimalni dohodek 800 € mesečno za dva milijona prebivalcev potrebovali 19,2 milijarde € letno. Proračun Republike Slovenije za leto 2026 znaša okoli 17 milijard €. Univerzalni temeljni dohodek v najbolj skromni različici bi torej pomenil podvojitev javne porabe. Od kod bi ta denar prišel? Če davčna baza dela izginja, zagotovo ne iz dohodnine.

Muskov univerzalni visoki dohodek (universal high income) predpostavlja, da produktivnost umetne inteligence tako eksplodira, da ostane distribucija edini problem. Napaka je očitna. Produktivnost brez potrošnje preneha biti produktivnost in postane skladišče. Če nihče nima dohodka, nihče ne kupuje, kar umetna inteligenca proizvaja, in sistem se zapre v deflacijski spirali.

Davek na robote po Gatesu predpostavlja lokalnost, ki je ni. Anthropic ne plačuje davka v Sloveniji in ga nikoli ne bo. Val odprtokodnih modelov (Qwen, DeepSeek, Llama) dodatno razjeda obdavčljivo bazo. Obdavčiti ni mogoče nikogar, če model teče na domačem računalniku brez poslovnega subjekta za njim.

Hayekovi dediči opozarjajo, da univerzalni temeljni dohodek uniči delovno etiko in povzroči inflacijo^[5]. Argument zgreši tarčo. Delo izginja, etika pa ostaja. Človek brez možnosti dela svojo etiko ohrani, izgubi pa funkcijo. Hayek tega vprašanja sploh ni obravnaval, ker ga v njegovem času ni bilo treba obravnavati.

Daron Acemoglu, dobitnik Nobelove nagrade za ekonomijo 2024, trdi, da umetna inteligenca ne bo povzročila množične brezposelnosti, ker vsaka tehnologija zgodovinsko ustvari več delovnih mest, kot jih uniči^[6]. Pretekle tehnologije se niso same izboljševale in niso ciljale na splošno kognicijo. Traktor ni znal izumiti boljšega traktorja. Mythos zna.

Moderna monetarna teorija^[7] (Kelton, Mosler) predlaga tiskanje denarja brez omejitve, dokler obstaja realna kapaciteta. Inflacija 2021–2023 je pokazala, da realno kapaciteto dosežemo hitreje, kot predvideva MMT. V ekonomiji brez dela z naraščajočo avtomatizacijo bi bila kapaciteta na papirju neomejena. Vprašanje distribucije (kdo dobi koliko in prek katerega mehanizma) pa ostaja nerazrešeno.

Tranzicijski scenarij, ki ga ne smem zanemariti

Pošten sem s sabo. V kratkem prehodnem obdobju bi univerzalni temeljni dohodek ali univerzalni visoki dohodek lahko delovala, in to prav zaradi deflacije, ki jo bo prinesla avtomatizirana proizvodnja. Če stvari stanejo vse manj, ker jih stroji izdelujejo skoraj zastonj, bi fiksno nakazilo začasno ohranjalo povpraševanje in dajalo videz delujočega sistema. To obdobje bi lahko trajalo leta.

Vprašanje je, kje leži točka preloma. Kdaj se deflacijska dividenda izčrpa? Kdaj se davčna baza tako stanjša, da država ne zmore več pokrivati niti minimalnega nakazila? Kdaj imetniki kapitala začnejo umikati sredstva v jurisdikcije, ki so na novi ekonomiji hitreje reagirale? Na nobeno od teh vprašanj danes ne znam odgovoriti s točko na časovnici. Vsa tri vprašanja pa bodo postala osrednja tema naslednjih desetih let. Odpiram jih za prihodnje razmišljanje in se k njim nameravam vrniti v ločenem članku, ko bodo prvi podatki iz empiričnih poskusov (Finska, Kenija, Stockton v Kaliforniji) razširjeni na razmere brez dela.

§ 04Energija kot sidro

Če fiat ne zdrži in prerazporejanje brez davčne baze ne deluje, kaj ostane? Moj odgovor je energija. Gre za fizikalno enoto, ki je čez mejo ne moremo prenesti in je centralna banka po mili volji ne more razvrednotiti. Njena vrednost izhaja iz delovanja vesolja samega, ne iz dogovora v Ženevi.

Energija ne beži iz jurisdikcije. Elektrarna stoji na tleh. Računska moč predstavlja preoblikovano energijo (grafična enota H100 porabi okoli 700 W, Blackwell več). Vsak izhod modela ima merljiv energijski podpis. Ko model odgovori na moje vprašanje, je poraba elektrike za ta odgovor izmerljiva na odstotek natančno. Tu se skriva preobrat, ki ga večina ekonomskih razprav o umetni inteligenci spregleda. V fiatu ne vemo, kaj je vrednost dolarja, ker vrednost oblikuje kombinacija monetarne politike, tržne psihologije in mednarodne menjave. V ergovnem sistemu vrednost enote poznamo, saj je enaka temu, kar smo vanjo vložili.

Jevonsov paradoks tu dela svoje: umetna inteligenca bo porabo energije dvignila v višave, ki si jih danes še ne znamo predstavljati, zgodovina pa je pri tem nedvoumna, saj bolj učinkovita tehnologija vselej poveča absolutno rabo. Parni stroj, avto, računalnik, zdaj umetna inteligenca. Vsaka od teh tehnologij je obljubljala prihranek energije in vsaka je pripeljala do eksponentnega povečanja absolutne porabe. Računalniki naj bi nadomestili papir in namesto tega ustvarili strežniške farme, ki danes porabijo več elektrike kot Argentina.

Energijo merimo v fizikalni enoti, ki ni socialna konvencija. Joule v Sloveniji je enak joulu v Kaliforniji. Dolar pa ni enak jenu, oba skupaj nista enaka zlatu, in zlato ni enako samemu sebi čez čas (njegova vrednost niha). Tudi zlato, ki naj bi bilo tradicionalno sidro vrednosti, niha glede na kitajsko povpraševanje in indijske svatbene sezone. Joule tega ne počne. En joule je en newtonmeter dela, tu in na Marsu, danes in čez sto let.

Zgodovinski okvir: kaj je predlagalo tehnokratsko gibanje

Ideja denarja, vezanega na energijo, ni nova. V tridesetih letih prejšnjega stoletja je v Severni Ameriki delovalo gibanje tehnokratov pod vodstvom Howarda Scotta^[4]. Po veliki depresiji so predlagali energijski certifikat (energy certificate) kot alternativo zlatemu standardu. Vsak državljan bi dobival kvoto energijskih enot, ki bi jih porabljal za dobrine in storitve. Ideja ni zaživela, ker ji je manjkala tehnologija za merjenje porabe v realnem času. Danes jo imamo, saj vsak pametni števec deluje kot veriga blokov za energijo. Tudi vsaka sodobna fotovoltaična napeljava s pametnim razsmernikom proizvodnjo in porabo beleži v realnem času in te podatke pošilja operaterju distribucijskega omrežja. Infrastruktura obstaja, samo denarna plast manjka.

Ugovori, ki jih moram obdelati

Hayek je v Denationalisation of Money zagovarjal, da je vsaka z blagom krita valuta nestabilna, ker ponudba blaga niha neodvisno od ekonomske aktivnosti. Argument drži za zlato in srebro, kjer je ponudba geološka in torej omejena na zunanje dejavnike. Energijo proizvajamo, medtem ko zlato in srebro izkopavamo iz tal. Sončna kapaciteta v letu 2026 raste eksponentno. Ponudba je tu infrastrukturna zadeva, ne geološka. To pomeni, da jo lahko nadzorujemo, širimo in uravnavamo po svoji izbiri. V tem pogledu je energijska valuta bliže fiatu, kot se zdi na prvi pogled. Proizvedemo toliko, kolikor gradimo elektrarn. Razlika je v tem, da je vsaka enota vezana na realno fizično dejanje, ne na odločitev centralnega bankirja.

Paul Krugman bi ugovarjal, da energijski standard spregleda denarno hitrost (monetary velocity)^[10]. Tehnično točen očitek. V fiatu denarna hitrost pove, kolikokrat isti evro zamenja lastnika. V ergovnem sistemu hitrost ni pomembna, ker vsaka enota vedno ustreza fiksni količini dela. Hitrosti ne potrebujemo, imamo neposredno menjavo. Če plačam tristo kilo-ergov za kavo, tisti kilo-ergi preidejo iz mojega računa na barmanovega in menjava je na obeh straneh končana. Ni potrebe po krogih, s katerimi evro prevede eno vrednost v drugo.

David Graeber^[8] bi v knjigi Debt: The First 5000 Years rekel, da je vsaka valuta socialna in ne fizikalna. Graeber opisuje zgodovino blaga kot valute (žito, školjke, zlato). Erg v to družino ne spada, ker meri fizikalno količino, ki je povsod v vesolju enaka. Socialna je zgolj odločitev, da uporabljamo prav to enoto. Pri kilogramu in sekundi smo se tako odločili že davno, ne da bi to omajalo merjenje.

§ 05Erg: zakaj to ime

Za vsako novo valuto pride najprej vprašanje poimenovanja. Ime nosi težo konotacij, fonetike in prevedljivosti v druge jezike. Za predlog, ki sidra valuto v enoti dela, imam tri razloge, zakaj me je beseda erg prepričala.

1. Fizikalna resnost

   Erg je dejanska enota dela v sistemu CGS (1 erg = 10⁻⁷ joula), ne izmišljotina kakšnega zagonskega podjetja. Fizik bo ime prepoznal kot pristno in utemeljeno. To je pomembno, ker valuta, ki se poskuša uveljaviti, potrebuje intelektualno verodostojnost pred družbenim zaupanjem.

2. Etimološki krog od dela do dela

   Grški ἔργον (érgon) pomeni delo, dejavnost, učinek. Ko delo človeka izgine kot temelj ekonomije, ostane delo energije. Beseda nosi isti koren, zamenja se le subjekt. Latinska energia, francoska énergie, slovenska energija — vse izhajajo iz istega korena. Erg je etimološko bratranec energije same.

3. Fonetika in prevedljivost

   Enozložna beseda, ostra na jeziku. »Stane 50 ergov.« »Kupil sem hišo za 2 milijona ergov.« Deluje v slovenščini, angleščini, nemščini in francoščini in se v vseh glavnih evropskih jezikih izgovori enako. Beseda ni obremenjena z obstoječo blagovno znamko in nima politične konotacije, ki jo nosijo credit, dollar ali evro.

Praktična pretvorba

En erg je v praksi premajhen za vsakdanjo menjavo. Po definiciji je 1 erg ≈ 1 J, kar ustreza porabi LED žarnice za kakih 0,1 sekunde. Za človeka nepraktično. Dejanska valuta bo zato kilo-erg (keg) za vsakdanje transakcije in mega-erg (meg) za večje. Enoto erg obdržimo le kot teoretično osnovo, iz katere rasteta obe praktični enoti. 1 keg = 1 kJ ≈ 0,28 Wh. Kava v baru stane okoli 200 kegov. Mesečni račun za elektriko v štiričlanski družini okoli 4 000 megov. Let iz Ljubljane v London približno 50 000 megov. Hiša približno 2 milijona megov.

Bitcoin kot prehodni most

Bitcoin se v ta sistem uvršča kot prehodni most. Rudarjenje BTC že danes deluje kot energijski približek (dokaz dela enačimo s kWh, ki so bile porabljene za izračun). V obdobju, ko fiat umre in ergovni sistem še ni infrastrukturno vzpostavljen, lahko BTC služi kot prehodna valuta. Njegove omejitve so znane: počasnost, nihanje vrednosti, zgornja meja 21 milijonov kovancev pa je socialna konvencija. Nekdo je nekoč izbral to številko, drug bi izbral drugo. BTC služi kot most, čez katerega nekoč prestopimo in ga zapustimo. Ni končna postaja sistema.

§ 06Umetna inteligenca v rokah kogarkoli

Gawdat ima pri tej točki prav in se z njim strinjam brez rezerve. Kibernetska zmogljivost modela Mythos je nezadržna in bo v treh generacijah (verjetno 18 do 24 mesecev) prišla tudi v roke manj odgovornih akterjev. Pot vodi prek destilacije, odprtokodnega posnemanja in uhajanja modelskih uteži. Uhajanje se pri ameriških in kitajskih laboratorijih ne bo ustavilo. Ko model, ki zna sam najti ranljivosti v kritični infrastrukturi, pristane na domačem računalniku kogarkoli, kdo obvladuje usklajevanje ciljev, postane največje vprašanje desetletja.

Za erg to pomeni nekaj odločilnega. Regulacija računskih zmogljivosti in energije je edini poseg, ki deluje jurisdikcijsko. Kode ne moreš prepovedati, prepoveš pa lahko energijo, ki jo poganja. Če je valuta že sama vezana na energijo, postane nadzor porabe (in s tem zmogljivost umetne inteligence) vgrajen v denarni sistem, ne pripet kot zunanji regulatorni aparat. Država, ki zmore nadzirati, koliko ergov je porabilo učenje določenega modela, zmore tudi reči: nad to mejo ne gremo brez dovoljenja. Podobno, kot centralne banke danes nadzorujejo obrestne mere, bi ergovne centralne inštitucije nadzorovale računske kvote. Gre preprosto za naslednjo stopnjo v razvoju monetarnega nadzora.

Marc Andreessen v tehnološko-optimističnem manifestu trdi, da umetna inteligenca moč demokratizira in je ne koncentrira^[9]. Trenutne računske zmogljivosti (H100, Blackwell) so koncentrirane pri petih podjetjih: OpenAI, Anthropic, Google, Meta in xAI. Odprtokodna Qwen in DeepSeek to koncentracijo delno razbijata, zmogljivost razreda Mythos pa ostaja nedostopna brez desetin tisočev vrhunskih čipov, ki jih nihče razen peterice ne more zagotoviti. Demokratizacija se bo zgodila, vendar z zamikom, v katerem bodo imele velike strukture prednost dveh do treh generacijskih ciklov. V enakem zamiku se bo oblikoval ergovni sistem ali pa se ne bo.

Pospeševalci (skupnost, poznana pod oznako e/acc) v regulaciji vidijo oviro napredku. Anthropicov primer samoomejitve z Mythosom govori drugače. Najbolj napreden laboratorij na svetu je sam presodil, da je potrebna omejitev. Če tega ne zmore nihče drug, potrebujemo strukturo, ki to zmore sistemsko. Trg sam ne bo rešil problema, ker je tekmovanje zanj največji motiv in samoomejitev največja tekmovalna škoda.

§ 07Menjava po koncu davka: erg kot valuta po fiatu

V ergovnem sistemu davek izgine. Razlog je v strukturi sistema in nima zveze z ideologijo. V ekonomski publicistiki te teze še nisem videl jasno formulirane, zato jo razvijem od začetka.

Davek predpostavlja fiat s posrednikom. Država izda valuto, zahteva davek v tej valuti in s tem ustvari umetno povpraševanje po njej, kar ji daje vrednost. Moderna monetarna teorija temu reče hartalizem (angl. chartalism) in ima prav. Fiat preživi, ker ga zahtevamo za davek. Ko davek izgine, fiat nima razloga obstajati. Izgubi edino funkcijo, ki je doslej upravičevala centralno emisijo.

V ergovnem sistemu vsako transakcijo merimo v fizikalni enoti dela. Posrednika za potrditev vrednosti ne potrebujemo, saj joule ostane joule. Veriga blokov in energijski meter opravita delo, ki ga je prej opravljal državni aparat. Davek kot mehanizem prerazporejanja postane arhaizem, podoben srednjeveškemu cehu v zgodnji industrijski dobi. Prerazporejanje seveda ne izgine, zgolj spremeni obliko.

Kaj se zgodi z državo

Kaj to pomeni za državo? Država ostane, njena vloga pa se spremeni. Preživi kot koordinator infrastrukture: elektrarn, omrežja, kablarn, podatkovnih centrov. Namesto davčnega rentnika postane operater skupnega sistema in se financira po isti logiki kot vsak drug operater, z ergovnimi pristojbinami za uporabo infrastrukture. Analogija je preprosta: telekom danes ne pobira davka od tvojih SMS sporočil, pobira pristojbino za prenos. V ergovnem sistemu država ne bo pobirala davka od ustvarjene vrednosti, pobirala bo pristojbino za prenos, shrambo in preverjanje energijskih enot.

To pomeni tudi, da politični boji za davčno stopnjo izginejo. Levi proti desnim, progresivno proti regresivno, obdavčitev bogatih proti obdavčitvi korporacij — vsa ta vprašanja postanejo nepomembna, ker davka kot mehanizma ni več. Ostaja vprašanje, kakšna so pravila za pristop do infrastrukture in koliko stane prenos ene enote ergov. To je sicer še vedno politika, a povsem druga. Bliže vprašanju vodovodne takse kot vprašanju dohodnine.

Tri prehodne oblike

1. Energijski kuponi

   Država vsakemu državljanu mesečno dodeli kvoto ergov za osnovno preživetje: elektriko, ogrevanje, osnovno hrano (ki je že sama merjena v ergih vložene energije). Univerzalni temeljni dohodek v neposredni energijski enoti, ne v fiatu. Ista logika kot UBI, vendar brez vmesnega sloja valute, ki jo mora država natiskati in ki jo mora prejemnik pretvoriti v resnično porabo.

2. Blagovna menjava se vrača v dveh plasteh

   Neformalna: sosedske skupnosti, lokalna proizvodnja hrane v zameno za popravila, vzgoja otrok v zameno za pomoč pri gradbenem projektu. Formalna: velike korporacije že danes trgujejo z zamenjavami, blago za računsko moč in računska moč za kadre, kar je blagovna menjava pod kapitalističnim plaščem. Ergovni sistem to formalizira in naredi merljivo.

3. Dualni sistem prehoda

   Morda med 2028 in 2035. Fiat in erg obstajata vzporedno. Velike transakcije (nepremičnine, energija, računska moč) se postopno premaknejo v erge. Vsakdanje drobne transakcije ostanejo še nekaj časa v evrih, dokler infrastrukturno sidro ne prehiti vsakdanjih navad. Podobno kot je elektronsko plačevanje postopoma izpodrinilo gotovino, vendar je gotovina še vedno uporabna.

Graeberjev ugovor in moj odgovor

Graeber bi ponovno ugovarjal, da blagovna menjava nikoli ni obstajala kot primarni sistem in je le mit ekonomistov. Empirično drži in antropologija to potrjuje. O povratku k pred-denarni blagovni menjavi ne govorim. Govorim o novi obliki, ki je tehnološko posredovana in uporablja fizikalno enoto kot skupni imenovalec. Gre za preobrazbo obstoječega sistema v nekaj drugačnega od tega, kar je bilo doslej. Prehod iz fiata v erg gre v drugo smer kot povratek iz denarja v blago. Gre iz socialne konvencije (evro) v fizikalno konvencijo (joule). Socialnost ostane, spremeni se sklic, ki drži sistem skupaj.