Analiza za slovenski trg

Tišina pred plazom

Trgu dela še gre dobro. Štirje stebri umetne stabilnosti držijo sliko mirno, dokler se ne srečajo s tremi pritiski od zunaj. Ko popustijo, popravek ne bo počasen.

Klemen Kraigher Mišič

AI svetovalec in pravnik

~12 min branja

Modeli umetne inteligence so v zadnjih dveh letih presegli vse resne napovedi. Pravniki, analitiki, računovodje, tržniki, razvijalci: vsaka stroka, ki dela z besedilom, številkami ali kodo, ima zdaj na mizi orodja, ki so leta 2023 zvenela kot znanstvena fantastika. In vendar številke zaposlenosti v razvitih gospodarstvih ostajajo tam, kjer so bile.

§ 01 — Optična prevaraZakaj trenutno stanje vara

Iz mirnih statistik mnogi sklepajo, da je bilo navdušenje pretirano. Vtis je razumljiv, a napačen. Trenutno stanje drži skupaj kombinacija dejavnikov, od katerih nobeden sam po sebi ne vzdrži dolgo. Ko enkrat začnejo padati eden za drugim, popravek ne bo počasen.

Trgu dela gre na prvi pogled dobro. Brezposelnost je nizka, podjetja še vedno iščejo kadre, množičnih odpuščanj ni. Prav ta mirnost zavaja. Pod površjem se zbirajo štirje pritiski, ki jih nihče posamezno ne razglaša za nevarne, ko pa se združijo, bo udar hiter. Premik je gotov. Vprašanje je le, kako se bo posamezno podjetje odzvalo, ko bo plaz dosegel njegovo dolino.

§ 02 — StabilizatorjiŠtirje stebri umetne stabilnosti

Ugled kot ovira

Odpuščanje je drag ukrep predvsem pri javnem mnenju, manj v denarju. Vsak direktor, ki reže delovna mesta v času, ko ni dokazane krize, pristane na naslovnicah kot človek, ki ljudi žrtvuje za dobiček, in te podobe se ne znebi z nobeno komunikacijsko kampanjo, še manj z lepo napisanim sporočilom za javnost o strateškem prestrukturiranju. Dokler gre podjetju dovolj dobro, da si lahko privošči počasnejše odločitve, noben vodilni ne želi biti prvi. Ta zadržanost zaustavi sistem, a je krhka. Ko prvo veliko podjetje izvede množična odpuščanja zaradi umetne inteligence, padejo zavore pri vseh ostalih hkrati.

Dediščina čezmernega zaposlovanja

Med letoma 2021 in 2023 so podjetja zaposlovala panično. Strah pred zamujenim okrevanjem, presežek kapitala, izjemno tesni trgi dela. Kadrovski oddelki so sprejemali kompromise, ki jih v normalnih razmerah ne bi. Marsikatera pogodba, podpisana takrat, danes drži delovno mesto, ki ni najbolje zasedeno. Ko pritisk pride, bodo ta mesta prva na seznamu, vodstva pa bodo to lahko predstavila kot popravek svojih lastnih pretiravanj iz pocovidnega obdobja. UI bo v sporočilu za javnost komaj omenjena.^[1] Na ta politični manever marsikje že zdaj tiho računajo.

Organizacije, grajene za svet pred UI

Večina slovenskih in evropskih podjetij je zasnovanih po logiki, kjer en človek zmore toliko, kolikor mu omogočajo orodja osemdesetih in devetdesetih let. Srednji vodstveni kader, administrativna podpora, kontrolne funkcije, poročevalske strukture, vse to je zgrajeno okoli te predpostavke, in ko vstopiš v tipično slovensko podjetje s tristo zaposlenimi, vidiš strukturo, postavljeno za svet pred širokopasovnim internetom, ki v celoti temelji na predpostavki, da informacije počasi potujejo navzgor in navzdol. Umetna inteligenca to predpostavko premakne za red velikosti. Isti človek z dobrim dostopom do modelov opravi v eni uri delo, ki ga je prej opravljal en dan. Organizacije, grajene za prejšnje razmerje, nosijo strukturni presežek, ki ga v mirnih časih nihče ne meri.

Makroekonomsko zatišje

Gospodarstvo še vedno teče dovolj dobro. Ni recesijskega pritiska, ki bi vodstva prisilil v hitre reze. Tudi v okolju višjih obrestnih mer podjetja še plavajo. Ko makroekonomski pritisk enkrat pride, in zgodovinsko je to bolj vprašanje časa kot verjetnosti, prejšnji trije stebri padejo skupaj z njim. Ugled preneha biti ovira, ker odpuščajo vsi. Pocovidni presežki postanejo izgovor. Strukturne rezerve postanejo tarča.

§ 03 — PritiskiTrije dejavniki, ki se še niso združili

Stebri umetne stabilnosti iz prejšnjega razdelka zdaj trčijo ob dejavnike, ki pritiskajo od zunaj. Vsakega posamično sistem še zmore prenesti. Sočasju vseh treh pa ni kos.

Sposobnosti, ki se približujejo človeški ravni

Govorim o povsem praktični točki. Splošno umetno inteligenco v filozofskem smislu pustimo pri miru: zanima me agentni sistem, ki samostojno opravi večtedenski projekt pravnika, analitika, računovodje ali kadrovika. Do te točke smo bližje, kot se v javni razpravi običajno priznava. Ko sistem sam prebere gradivo, napiše osnutke, preveri napake, komunicira s strankami in zaključi projekt, se poklicna slika premakne. Model preneha biti orodje v rokah človeka, ki opravlja delo. Postane glavni izvajalec dela, človek pa ga podpiše in odgovarja zanj. Ta prag nas čaka v naslednjih treh do petih letih, čeprav se v glavah večine vodilnih še vedno zdi kot nekaj, kar je oddaljeno za desetletje.

Gospodarska kriza kot sprožilec

Nobena napoved ni gotova, a zgodovina pravi, da dolga obdobja brez recesije ne trajajo v nedogled. Ko pritisk pride, bo odpuščanje iz nepriljubljenega ukrepa postalo ukrep, ki ga sprejmejo vsi hkrati. Cena, ki jo vodilni plačajo pri javnem mnenju, izpari v tistem trenutku, ko je prva naslovnica o odpuščanjih peta naslovnica tega tedna. Kriza tu deluje kot ventil. Odpre vrata odločitvam, ki so v glavah vodilnih zamrznjene že leta, sama pa je bolj pripravno opravičilo kakor resnični vzrok.

Humanoidni roboti

Ti ne pridejo v množicah letos in tudi prihodnje leto ne. Pri Figure, Apptronik Apollo, Agility Digit, Tesla Optimus, Unitree in 1X je slika podobna: kjer enote dejansko delujejo v industriji (BMW, Mercedes-Benz, Toyota, Amazon, Tesla sama), gre za pilotne uvedbe enojnih do single-digit enot pri pobiranju in urejanju blaga v skladiščih, daleč od resnih storitvenih del v gostinstvu, negi, gradbeništvu ali pri zahtevni montaži.^[2] V petih letih pa bo slika drugačna. Fizično delo, ki je do zdaj veljalo za zaščitni zid pred avtomatizacijo, se bo začelo krušiti. Bistven je vrstni red dogodkov: pritisk se najprej koncentrira na pisarniške poklice, kjer računalniški modeli že danes zmorejo, šele nato se razširi še na fizične, ko bodo roboti dovolj zanesljivi in poceni. Časovno okno, ki ga imajo pisarniški poklici za prilagoditev, je torej krajše od tistega, ki ostaja fizičnim.

Ko se ti trije pritiski srečajo s štirimi stebri umetne stabilnosti, se slika spremeni v mesecih. Izkušnja tehnološkega sektorja od leta 2022 dalje je opozorilni signal. Meta, Google, Amazon, Microsoft in Intel so v zadnjih štirih letih izvedli več valov odpuščanj z utemeljitvami, ki združujejo pocovidno čezmerno zaposlovanje in UI učinkovitost. Trend se ne ustavlja: po podatkih Layoffs.fyi je samo leta 2025 v tehnološkem sektorju delo izgubilo 122.549 ljudi, marca 2026 pa Microsoft napoveduje dodatnih 9.000 odpuščanj, Meta največji val od svojega »leta učinkovitosti« 2022/23. Pričujoča analiza tako stoji na trdnih tleh. Sloni na že prehojeni poti enega sektorja, ki postaja vzorec za vse ostale.

§ 04 — StrategijeTri poti naprej

Pogosta razprava zoži izbiro na dvoje: odpuščaš ali ne odpuščaš. Razpon je širši. Obstaja tretja pot in prav ta bo v slovenskem prostoru zmagala.

1. Enak obseg, nova sestava

   Podjetje ostane enako veliko, notranja sestava se premakne. Namesto sto ljudi ima petdeset, a vsak izmed njih dela z modeli UI in pokriva obseg, ki ga je prej opravilo več ljudi. Kratkoročno finančno najbolj učinkovito. V praksi boleče. Za ugled najtežje. Podjetja se za to pot odločajo v obdobjih krize, da javni odziv ublažijo z argumentom nuje.

2. Enaki ljudje, desetkratna produktivnost

   Zaposlenim damo orodja, preusmerimo jih na področja, kjer UI še ne seže, in z njihovo večjo produktivnostjo osvojimo nove posle. Na papirju ideal. V praksi past. Če je en človek desetkrat bolj produktiven, podjetje po navadi ne potrebuje desetih takih, potrebuje enega. Strategija deluje le tam, kjer je povpraševanje po storitvi res neomejeno ali kjer se podjetje zavestno odloči, da bo prihranke v celoti ponovno vložilo v nove storitve in nove trge. Takih vodstev ni veliko.

3. Tiho krčenje

   Najbolj politično ugodna pot. Brez dramatičnih objav, brez naslovnic in krivdnega občutka. Pogodbe se ne podaljšujejo, zaposlovanje se zamrzne, po upokojitvah se ne nadomešča, samostojni podizvajalci dobijo manj dela. V treh letih je podjetje tretjino manjše in nihče ni bil odpuščen. To bo izbira večine slovenskih podjetij. Razlog je preprost: gre za edino pot, ki od vodstva ne terja preureditve podjetja, poguma za reze ali javne razlage o UI.

§ 05 — LokalnoSlovenski kontekst

Tu se zgodba premakne na domača tla. Slovenske poslovne odločitve o umetni inteligenci so svojevrstne, in tujih analiz ne morete preprosto prevesti na lokalno raven.

Vodstva pišejo strategije, zaposleni jih že živijo

Tipično slovensko podjetje srednje velikosti počne dve stvari hkrati. Vodstvo piše strategijo uvedbe umetne inteligence. Zunanji svetovalci, delavnice, obsežne SWOT analize, dolgi dokumenti, predstavitve upravi, časovnica s četrtletji. Pod njimi, v trženju, pravni službi, kadrovski službi, računovodstvu in oddelku za pomoč strankam, zaposleni UI uporabljajo že leto dni, brez vsakih pravil in zunaj vsakega nadzora.

V javno dostopnih modelih, kot so brezplačne različice sistemov ChatGPT, Claude in Gemini, vsak dan pristanejo občutljivi podatki. Osnutki pogodb, kadrovske odločitve, strategije, finančna poročila, klavzule iz pogajanj, dokumenti o zaposlenih, vse to se vsakodnevno prilepi v pogovorna okna sistemov, kjer se vsebina v večini primerov uporablja za učenje modelov in kjer podjetje nima nobenega vpogleda v to, kam je šel kateri dokument, kdo ga je vnesel in kaj se je z njim dogajalo. Vodstvo o tem ne ve. Kadrovska služba o tem ne ve. Informacijska služba o tem ve nekaj, a se raje dela, da ne. Vsi pa vedo, da se dogaja, in čakajo, da se bo zgodba uredila sama od sebe.

Copilot kot slovenska rešitev

Tipična odločitev slovenskega vodstva, ko prvič dojame resnost stanja, je nakup sistema Microsoft Copilot. Logika je preprosta. Microsoft je znan. Licence že imamo. Govorijo o varnosti. Torej gremo v to. Kupimo licence za sto zaposlenih, naredimo uvodno usposabljanje, odkljukamo točko »uvedba UI« in se vrnemo k drugim opravilom.

Tri mesece pozneje se pokaže, česar nihče na vodilni ravni ni pričakoval. Zaposleni Copilota ne uporabljajo. Ali zelo malo. Še vedno raje delajo v ChatGPT-ju, Claudu in Geminiju. Razlog je preprost. Copilot v resničnih nalogah ni tako dober kot tekmeci. V praksi je torej podjetje plačalo dvakrat. Enkrat za licence, ki jih skoraj nihče ne uporablja. Drugič za izpostavljenost, ki se je ni znebilo.

Strateška ohromelost

Vodstva pišejo letne strategije za nekaj, kar se spreminja na ravni mesecev. Dokler zgoraj potekajo razprave o okvirih upravljanja, spodaj že nastajajo lastni delovni postopki, ki jih nihče ne dokumentira, ne nadzoruje in ne izboljšuje, in ki bi jih dober kadrovik prepoznal kot povsem nove vloge, le da nimajo ne opisa delovnega mesta ne formalne odgovornosti. Ko strategija po devetih mesecih končno pride na mizo uprave, je zastarela, preden je sploh sprejeta.

Slovenska podjetja so zato v dvojni pasti. Tehnološko zaostajajo za tistimi, ki UI pametno uvajajo s skupno arhitekturo in jasno razdelitvijo nalog med človekom in modelom. Hkrati že nosijo polni strošek kaotične rabe, brez koristi, ki jih pametna uvedba prinaša. Dobili so torej slabe strani obeh poti hkrati, zamuda pa bo dohitevanje samo še podražila.

Ko pritisk pride (kriza, tuja konkurenca, stranka, ki zahteva nižjo ceno, ker vidi, da bi se dalo), bo večina slovenskih podjetij končala pri strategiji tihega krčenja. Razmere jih bodo tja prignale. Za strategijo enakih ljudi z desetkratno produktivnostjo manjka kombinacija znanja in vodstvene kulture, ki bi to zmogla izvesti. Za strategijo enakega obsega z novo sestavo pa manjka odkritost z javnostjo, pogosto pa tudi pogum za boleče odločitve. Tretja pot ostane kot edina preostala možnost in podjetje se čez tri leta znajde manjše, počasnejše in nič bolj produktivno kot prej.

§ 06 — OdločitevKaj zdaj

Za posameznika

Predpostavka, da bo tvoje delovno mesto čez tri leta podobno tistemu, ki ga imaš danes, je v letu 2026 drzna. Najnevarnejši položaj ima zaposleni, ki sedi v stabilni službi stabilnega podjetja, kjer nihče ne uporablja UI resno in kjer zato nihče ne vidi, kaj se pripravlja. V takih okoljih se plaz zbere tiho, in ko pride, je prepozno.

Lastna iniciativa zdaj šteje več kot čakanje na signale vodstva. Orodja so dostopna, dokumentacija je javna, učnih virov je v izobilju. Kdor v naslednjem letu ne vloži dvajsetih do tridesetih ur v resno uvajanje UI v svoje vsakdanje delo, se bo v letu 2027 znašel v položaju, kjer bo njegovo delovno mesto formalno še obstajalo, vsebinsko pa bo nadomeščeno. Konkurenca, ki bo medtem zrasla, bo ponudila nižjo ceno in višjo kakovost hkrati.

Za lastnika in vodstvo

Strategija na papirju sama po sebi še ni sprememba v podjetju. Če zaposleni že uporabljajo UI kaotično, je to danes realnost, na katero se mora vodstvo odzvati zdaj, ne čez dvanajst mesecev, ko bo dokument podpisan. Pred vsako razpravo o izbiri UI strategije čaka vodstvo nekaj bolj osnovnega: vprašanje, ali sploh ve, kaj se v lastnem podjetju že dogaja. Odgovor je praviloma ne.

Drugo vprašanje zadeva strukturo podjetja. Koliko delovnih mest v trenutni zasedbi je bilo ustvarjenih v obdobju 2021–2023 pod pritiskom takratnega trga dela in koliko jih še dejansko drži skupaj vrednostno verigo? Koliko srednjega vodstvenega kadra opravlja koordinacijo, ki bi jo lahko prevzel pameten model z jasnimi navodili? Odgovori na ta vprašanja sodijo na naslednjo sejo uprave. Strateški cikel je za to prepočasen.